Naslovnica / NOVICE / Dnevi narodnih noš potrebujejo prevetritev

Dnevi narodnih noš potrebujejo prevetritev

S tradicionalno povorko in popoldansko zabavo z domačimi narodno-zabavnimi ansambli na Trgu prijateljstva, so se včeraj v Kamniku končali še eni, že 48. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, ki pa bi v prihodnje bržkone potrebovali temeljito prevetritev.

Tradicionalni Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, ki se v Kamniku odvijajo že več kot pol stoletja, so domnevno največji etnološki oz. folklorni festival v Sloveniji. Korenine prireditve segajo v zgodnja šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so Podgorci pripravili Podgorsko oz. kmečko ohcet, kar je dr. Svetozarja Frantarja in Alfonza Skalo, predsednika in tajnika nekdanjega Turističnega društva Kamnik napeljalo na idejo, da bi podobno prireditev lahko pripravili tudi v Kamniku. Ideja je bila realizirana leta 1966, ko se je skozi Kamnik sprehodila prva povorka narodnih noš, sama prireditev pa je bil poimenovana Dan narodne noše.

Ker se je prireditev, katere vrhunec še danes predstavlja nedeljska povorka, v kasnejših letih raztegnila na več dni, v svojih najboljših časih je namreč trajala domala cel teden, se je preimenovala v Dneve narodnih noš, ki jim je bil nekoliko kasneje dodana še oblačilna dediščina. Kamničani  festivalu običajno rečemo kar Noše, spričo ogromnih količin stočene in popite medice, ki je bila svoj čas nekakšen zaščitni znak prireditve, pa se je Nošam včasih v šali reklo tudi Medeni teden.

Dnevi narodnih noš, pri organizaciji katerih je, skupaj z lokalnimi podjetji, obrtniki, tovarnami in gostinci, nekoč sodelovalo domala celo mesto, če že ne kar cela občina, so tekom desetletij doživljale svoje vzpone in padce, sama prireditev pa se je, odkar je organizacijo prireditve, po nesrečnem bankrotu nekdanjega Turističnega društva Kamnik, prevzela Občina Kamnik oz. njen Zavod za turizem (šport in kulturo), od prebivalcev kar nekako odtujila, že lep čas pa se srečuje tudi z resno krizo identitete.

Če izvzamemo priložnostne, dobre, vendar premalo poudarjene (ter posledično tudi obiskane) razstave narodnih noš ter oblačilne dediščine, folklorne nastope in nedeljsko povorko, celokupna slika festivala, zaradi neposrečenega oz. nepremišljenega pristopa k organizaciji, deluje precej zmedeno, če že ne kar povsem shizofreno.

Vse skupaj namreč, bolj kot na prepoznaven etnološki festival, ki zbuja tudi mednarodno pozornost, spominja na nekakšno neposrečeno parado kramarije, kiča in cenenega zabavljaštva, pri katerem so narodne noše in oblačilna dediščina zgolj nekakšen dobrodošel »uržah« za vso navlako, ki bi na kvalitetno organiziran etnološki festival bržkone sploh ne sodila oz. bi morala biti zgolj nek njen obrobni del.

Težko je namreč razumeti, da se staro mestno jedro na svojih najlepših točkah, celo pred mestnim cvetličnim grbom, ki bi jih bilo potrebno kvečjemu poudariti in izpostaviti, spremeni v oglaševalski pano posameznih ponudnikov, avtosalon ali celo nedomiseln bolšji trg z raznovrstno ceneno kramarijo, na katerem pristni izdelki mojstrov in mojstric domače in umetnostne obrti domala ne pridejo do izraza.

Že res, da je potrebno na nek način pokriti tudi precejšnje stroške organizacije festivala, ampak glavno merilo za komercialno predstavitev na Dnevih narodnih noš, vsaj na najlepših in najbolj izpostavljenih točkah mesta, bi morala biti kvaliteta ponudbe, ki bi etnološko prireditev smiselno in vsebinsko dopolnila, ne pa cena, ki jo je pripravljen plačati ta ali oni razstavljavec.

Vrsto let zapored je domala obžalovanja vredna tudi gostinska ponudba, kajti obiskovalec prireditve, ki bi želel pojesti kako tradicionalno jed, se bo moral zadovoljiti kvečjemu s krofom ali pečeno koruzo, medtem ko bi t.i. »Okuse Kamnika«, ali kako drugo domačo slovensko jed, bržkone lahko iskal skorajda z lučjo pri belem dnevu.

Poraja se tudi vprašanje, kaj imajo z etnološkim festivalom skupnega izvajalci popularne glasbe, ki so letos kar dva večera zapored zasedali glavni oder. Že res, da so bili vsi večeri zelo dobro obiskani in povsem veseličarsko zabavni, ampak na glavnem odru etnološkega festivala bi vseeno pričakovali kaj drugega, drugačnega oz. vsaj nekoliko bolj etnološko obarvanega.

Saj ne, da bi bilo s spremljevalnim zabavnim programom karkoli narobe, nasprotno, le vse skupaj bi se morda dalo rešiti tudi drugače. Denimo tako kot včasih, ko je bilo v Kamniku v času narodnih noš več prizorišč, ki so ponujala različen program, ampak  glavni oder je bil vendarle vedno rezerviran za bolj ljudske in etnološko obarvane vsebine.

Pa naj zapisanega nikar nihče ne razume preveč napak, kajti Dnevi narodnih noš so, kljub vsem svojim pomanjkljivostim, ki bi jih bilo, z nekaj truda in premisleka, moč kaj hitro odpraviti in popraviti, prav luštna, zanimiva in zabavna ter, še posebej glede na število obiskovalcev, tudi dobro organizirana prireditev, ki bi jo bilo v prihodnje vendarle vredno vsaj nekoliko osvežiti, prečistiti in kvalitetno nadgraditi z novimi vsebinami.

Le-to bi naredilo festival še bolj privlačen, predvsem pa pristnejši in bolj etnološki, kar bi mu v prihodnjih letih utegnilo pridihniti celo nekaj zdravo domoljubnega in državotvornega značaja, kajti izročila, šeg, navad in tradicije naših prednikov, med katere na pomembno mesto zagotovo sodi tudi oblačilna dediščina, se nam zagotovo ni treba prav nič sramovati.

S tem bi Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku lahko sčasoma pridobili podoben pomen, kot ga ima denimo Triglav. Pravijo namreč, da nisi pravi Slovenec, če ne greš na Triglav, kaj lahko pa bi,čez kako desetletje ali dve, morda veljalo tudi, da nisi pravi Slovenec ali Slovenka, če se v svoji narodni noši vsaj enkrat v življenju v povorki ne sprehodiš skozi Kamnik.

In takrat bi morda lahko dočakali še posebej prazničen dan, ko bi si Dneve narodnih noš prišel ogledat tudi kak predsednik, poslanec, župan, ali kak drug častni gost, ki si narodnih noš ne bi zgolj ogledoval, ampak bi tudi sam prišel na prireditev ponosno odet v tradicionalna oblačila svojega kraja oz. narodno nošo svoje pokrajine.

Narodne noše in oblačilna dediščina namreč niso zgolj nekakšna simpatična »maškerada«, kot se zdi nekaterim, ki se ne zavedajo pravega pomena oblačilne dediščine, ampak tudi izjemno pomemben del našega izročila ter nacionalne identitete, ki ga kaže ohranjati in razvijati tudi zaradi našega nacionalnega ponosa in (samo)zavesti.

Še posebej pri tistih, ki se ustrašijo vsake z ruto pokrite ali kako drugače oblečene ženske, ki jo srečajo na ulici, sami pa si v življenju še nikoli niso nadeli noše svojih krajev ter se, s pametjo in razgledanostjo velikosti bukove šiške, združujejo celo v nekakšna nasilna kvazidomoljubna plemena.

Za lep primer pravega pristopa in zgledne skrbi za ohranjanje tradicije in oblačilne dediščine, nam ni potrebno iti prav daleč. Dovolj je že, če se ozremo proti Motniku, kjer so v lanskem letu poskrbeli za rekonstrukcijo že skorajda pozabljenih noš, ki so se ohranile zgolj na slikah. Lani so bile še zgolj razstavljene, letos pa so se Motničani v njih predstavili tudi v povorki in prepričani smo, da jih bo najbrž vsako leto več.

Gre za res lep in zgleden primer, kajti le v primeru, da bomo znali ceniti, negovati, ohranjati, predvsem pa spoštovati svoje izročilo ter navade, se nam tujih šeg in navad drugih narodov, ne bo potrebno prav nič bati.

Zato si vsi, ki še premorejo voljo za ohranjanje oblačilne dediščine ter si vsaj enkrat na leto nadenejo narodne noše ter se, v veselje številnih obiskovalcev, v povorki sprehodijo prek našega mesta, zaslužijo iskreno pohvalo in zahvalo vseh tistih, ki tega, iz različnih vzrokov, (še) ne počnemo, Dneve narodnih noš pa vseeno radi obiščemo ter se na njih radi tudi dobro in sproščeno zabavamo.

Fotogalerija