Naslovnica / NOVICE / Praznik pri Mariji Snežni na Veliki planini

Praznik pri Mariji Snežni na Veliki planini

Brez kakega posebej velikega pompa, zgolj s sveto mašo in prijetnim druženjem visoko nad dolinsko  soparo, so pastirji in pastirice ter številni obiskovalci, ki so se na Veliko planino zgrinjali z vseh strani, tudi letos počastili praznik Marije Snežne ter 80 oz. 30 let, od kar nad pastirskim stanom ponovno stoji kapelica, ki je posvečena Mariji Snežni.

Ob kapelici Marije Snežne se je pri maši, ki sta jo darovala rektor semenišča Peter Kokotec in stranjski župnik Anton Prijatelj, ob praznični nedeljski maši zbralo precejšnje število ljudi, ki pa jih vseeno ni bilo toliko, kot kako leto poprej, ko so člani tamkajšnje pašne skupnosti pripravili tudi veselico.

Med obiskovalci, ki so se včeraj od vsepovsod in na različne načine podali na Veliko planino, so ob lepem številu tujih turistov, tako vseeno prevladovali domačini in obiskovalci, ki so na takšen ali drugačen način povezani z Veliko planino in tamkajšnjimi pastirji. Ter tudi kapelico, ki je bila, potem ko je bila tekom druge svetovne vojne požgana, na novo postavljena leta 1988, graditi pa so jo pomagali številni prostovoljci in domači mojstri iz krajev pod Veliko planino.

Bržkone tudi zaradi tega, ker številni ljubitelji Velike planine praznik Marije Snežne zamenjujejo z še enim Marijinim praznikom, in sicer Velikim šmarnom oz. praznikom Marijinega vnebovzetja, ki pa se obhaja deset dni kasneje, omenjeni praznik pa običajno pomeni tudi vrhunec turistične sezone na Veliki planini.

Četudi je bila tekom maše ob kapelici zbrana precejšnja množica, pa razen tam, kjer ponujajo okrepčilo, na Veliki planini vseeno ni bilo zaznati pretirane gneče, saj so se obiskovalci po maši nekako kar razgubili med Kisovcem in Šimnovcem ter razen v lepem vremenu in sproščenem druženju, uživali tudi v vse boljši ponudbi Velike planine, ki vsako leto postreže s kako novostjo.

Na poti med Zelenim robom in Velikim stanom, v bližini Petrovega kota, je kot novost najti začasno premično stojnico oz. Sladki kot, kjer je, razen »zdravilne« gorske osvežitve moč dobiti tudi prav okusen sladoled.

V pastirskem naselju oz. Velikem stanu pa je letos, poleg že obstoječih, turistom svoja vrata na novo odprl še en pastirski stan Pr’ Škof, kjer razen sira in kislega mleka, podobno kot že dlje časa v Gradišekovem stanu, obiskovalcem ponujajo prav dobre ajdove žgance in štruklje, včasih pa se na mizi zna znajti tudi kak flancat, za poznavalce pa morda kaka druga bolj nobel pastirska malica, denimo »masovnk« ali kaj podobnega.

Na vse boljšo domačo ponudbo Velike planine se počasi navajajo tudi obiskovalci in turisti, med katerimi je tistih »mestnih«, ki nekako še vedno ne morejo razumeti, da pastirski stanovi niso gostilne ali hotelske restavracije oz. fast-food obrati, v katerih bi ponujali pomfrit, hamburgerje in morda celo velikoplaninske kalamare, vse manj, po začetnem začudenju, pa ponujeno nato vseeno pospravijo »kot krava lajbč«.

S tradicionalno dobro ponudbo se planina ponaša tudi po številnih planinskih domovih, od Zelenega roba, do Domžalskega, Črnuškega in Jarškega doma ter tudi Kisovca, tako da vsak obiskovalec planine lahko brez večjih težav najde kaj dobrega za pod zob in okrepčilo, glede na vse večji obisk tujih pohodnikov in turistov, pa se bo ponudba Velike planine zagotovo dobrodošlo razvijala in bogatila še naprej.

Velikoplaninski pastirji in pastirice, ki jih je žal vse manj, pa so tako ali tako že poznani, da mimobežnim obiskovalcem, ki jim popestrijo bivanje v pašni sezoni, z veseljem in zgolj za bohlonaj prijazno nalijejo kako šilce domačega in izmenjajo besedo ali dve, kar Veliki planini že od nekdaj daje tisti pravi, pristen čar, da jo je vedno prijetno obiskati.