»Sovražnika Kamniku bati se ni, en purgar prov lačen na vahti stoji«

Nova knjiga dr. Marije Klobčar »Na poti v Kamnik« prinaša vrsto zanimivih, pa tudi zabavnih zgodovinskih zanimivosti o Kamniku in Kamničanih, zato ni nič nenavadnega, da je dvorana na gradu Zaprice, kjer se je sinoči odvila predstavitev knjige, pokala domala po šivih.

Etnologinja dr. Marija Klobčar, oz. Marjanca, kot ji reče večina Kamničanov, ki jo pozna, se je v svoji etnološko-folkloristični študiji, ki jo je strnila v svoji novi knjigi »Na poti v Kamnik«, posvetila raziskovanju kamniškega pesemskega izročila, pri čemer ji je kot zanimivo izhodišče služila stara zbadljivka »Pesem od kamniških purgarjov«, ki je nekdaj veljala za zbadljivo »neuradno kamniško himno«, v kateri se je neznani avtor, v veselje prebivalcev okoliških krajev, med katerimi je bila zbadljivka precej popularna, pošteno ponorčeval na rovaš že od nekdaj zaplankano samovšečnih in samozadostnih kamniških purgarjev.

Knjiga, katere nakup in branje od srca priporočamo vsakemu, ki kaže vsaj trohico zanimanja za zgodovino naših krajev, prikazuje utrip in ustvarjalnost širše okolice Kamnika v zadnjih dveh stoletjih in pol, njena avtorica pa je vanjo vložila precej let načrtnega raziskovanja in brskanja po zaprašenih arhivih.

Največja odlika knjige »Na poti v Kamnik« pa se, podobno kot vsi zapisi in knjige dr. Marjance Klobčar, ne skriva zgolj v njenem nespornem znanstveno-raziskovalnem doprinosu k ohranjanju, razumevanju in pojmovanju kamniške zgodovine, ampak predvsem v njeni poljudni berljivosti, dopadljivo začinjeni z različnimi, na prvi pogled skorajda nepomembnimi, drobnimi ter iz najrazličnejših virov napaberkovanimi zanimivimi podrobnostmi, ki k branju navedejo in pritegnejo tudi preprostega in neukega bralca. Pri tem besedilo in vsebina knjige delujeta domala navdihujoče in asociativno, saj knjiga prav zbuja že(l)jo po brskanju po domačih arhivih, podstrešjih, pripovedovanju, zapisovanju in zbiranju, kar utegne, vsaj pri nekaterih bralcih knjige, nadvse dobrodošlo pripomoči tudi k ohranjanju domačega izročila in zgodovine.

Spričo tega smo prepričani, da se za marsikaterega obiskovalca sinočnje predstavitve knjige na zapriškem gradu, ki jo je dr. Marjanca Klobčar, v eno in pol urnem predavanju, s pomočjo predvajanega slikovnega gradiva, predstavila tekoče in na izust, ni končala zgolj s prisotnostjo na prireditvi in nakupom knjige – takšne vrste za nakup knjige na Kamniškem zlepa ne pomnimo – ampak tudi z branjem pozno v noč, ki se bo, vse do zadnje, tristote strani, nadaljevalo že danes, nato pa znova in znova od začletka vsakič, ko bo treba osvežiti spomin s kakim pozabljenim podatkom.

Da predstavitev knjige, ki je posvečena pesemskemu izročilu naših krajev, ni minila brez zapete pesmi, pa so poskrbeli Ljudski pevci iz Tuhinjske doline, ki niso peli zgolj v času uradnega programa, ampak tudi potem, ob kozarcu vina in manjši pogostitvi, kot se je v naših koncih pelo že od nekdaj.

Skratka, če niste bili med tistimi, ki so se sinoči uspeli zdrenjati v dvorano zapriškega muzeja in prisostvovati predstavitvi knjige dr. Marije Klobčar »Na poti v Kamnik«, ste zamudili prav lepo in zanimivo prireditev, vseeno si pa knjigo, ki v redni prodaji stane 25 evrov – vredna je vsakega centa, le preberite, pa četudi si jo zgolj sposodite pri kakem znancu ali v knjižnici.

In če je dr. Marjanci Klobčar kot izhodišče za knjigo služila prej omenjena zbadljivka oz. Pesem od kamniški purgarjov, najbrž ne bo nič narobe, če jo objavimo tudi na naših straneh, saj je, z nekaj malega nagijive domišljije, v veliki meri aktualna še danes.

Pesem od kamniški purgarjov

Pisana Loka, črn je Kranj,
Z močnikom Kamnik je ves ocmokan,
Beži Ljubljana, Gradec se skrij,
Dunaj tud’ Kamniku gliha nič ni.

Kamniško mesto šance ‘ma h’de,
Za štuke imajo stare metle;
Cvinger ringmauer s trnjem grade,
Zato da berači po plac ne lete.

Sovražnika bati se v Kamniku ni,
En purger prav lačen na vahti stoji;
Po placu špancerata purgarja dva,
Iz repe pa ure imata oba.

In eden popraša: „Kaj kosla sta v’dva,
Al’ kašo, al’ močnik, al’ tud’ kaj mesa?”
„„Kosila oba sva en pisel mesa!””
Obema na suknji se močnik pozna.

Dva žlahtna gospoda hod’ta po plac’,
Obema pa mahajo srajce iz hlač.
En paver ju sreča, pozdravi tako:
„Kedaj pa plačala mi bosta proso?”

En purger prav šepast na pragu stoji,
Iz fajfe bezgove suh bukov’c kadi,
Več žlahtnih gospodov je šlo žabe lovit,
Da mogli za močnik so moke kupit.

Tud rihtar jih prosi: „Naj grem še jaz z vam!
Verjamete žiher, de žabe poznam!” —
En purger po placu cigaro kadi,
Za njim pa orehovo listje smrdi.

Tam kamniške frajle gredo na špancer,
Po gvantu pa pajčne imajo za cir.
Kamniške frave v Podgorje gredo,
In kislega mleka za en krajcer snedo.

Fantje iz Kamnika nimajo slamnika,
Sam rihtarjev sin ga ima iz pasjih kocin.
Se kamniški fantje vsi skupaj zbero,
Vina za en frakeljc za malco spijo.

Se kamniški fantje vsi skupaj zbero,
Na rotovž’ za močnik neslan se stepo;
En purgar je žlico u močnik vtaknil,
Takoj ga je rihtar v trebuh bacnil.

Pa enkrat je purgarjem teklo trdo,
Ne d’narja ne moke za močnik ni b’lo;
Na placi policaj dva berača dobi,
Z velikim veseljem na rotovž podi.

So vzeli beračem ves cokompok,
En purger pristavil za močnik je krop,
Ko bilo pa treba je močnik hladit,
Neslan’ga so morali djati hladit.

En’ga purgarja frava je soli šla iskat,
Nazadnje spodil’ so jo špeha iskat,
En purgar je vroč močnik zajel,
In drug mu je žlico iz roke uzel.

»Počakaj, o zlobnež, da se pohladi,
Saj vid’š, da iz kanclije še rihtarja ni!”
To purgarja zdraži, si plune v roke
In z močnikom drugim okida glave.

So ravfarje našli, da konca ni b’lo,
Po placu je močenka b’lo vse drčno;
Z motikam so drsali ga vsi,
Po hlačah lizal’ so dol’ jim ga psi.

So frave t’ko prale vsak’ svoj’ga moža,
Da šajspoh razgostil se je od soka,
In kamniške frave so rekle tako:
„Sam Bog nas obvari pred tako vojsko!”

Pedentar polizal je rihtarja lon’c,
Pa v močniku čika dobil je en kon’c;
Po forštat pritekel eden je bos,
V Stranjah prifehtal je kruha en kos.

Ga v močnik razdrobil, ki redek je bil,
Sam bil je od moke skoro mal siv.
En purgar prav nobel pa kofe je pil,
Muštace rujave prav moško je vil.

On cajtenge bere in pravi tako,
Da letos bo zopet za močnik hudo:
Tam doli na Turškem je letos suho,
Podgorci na upanje več ne dajo.

Sam rihtar ga vpraša: „Kje turški je krej,
Al’ to je kaj daleč od Palovč naprej?”
„„Al’ nisi študiral, da tega ne veš?
Glavo imaš nerobe, da tako poveš?””

„Sem dolgo študiral, kaj misliš, ni špas,
Sem osem let hodil v prvi bil klas !” —
En’ga žlahtnega purgarja vščipnil je rak,
Kako bi ga štrafal’, jo tuhtajo, spak.

En purgar se melda in pravi tako,
Da vrgli naj bi ga v globoko vodo —
Se žlahtni gospodje vsi skupaj zbero,
In raka v paradi na šajspoh neso.

 

Opomba: Zgornja pesem se nekoliko razlikuje od tiste, ki je objavljena v knjigi dr. Marjance Klobčar.

Vir pesmi: https://sl.wikisource.org

Neznanega zapisovavca. — Iz zbirke M. Rodéta III. št. 64. Pesem je znana že v začetku šestdesetih let. „Torbica jugoslovanske mladeži” II. 1863. str. 103 ima iz peresa Lj. Tomšiča varijanto: „Bela Ljubljana, Črn si ti Kranj, Pisana Loka, Sam Kamnik zaspan” (Novice 1878. 141 imajo „vsran”. Enako čveterostišje je zapisal na Gorenjskem Oroslav Pirec), verza 3 in 4 citirajo „Novice” 1.1865, str. 335). V manj ali bolj okrnjeni obliki so zapisali to zabavljivko: J.Jurčič (neznano kje), na Gorenjskem Rad. Poznik, France Francetov in Fr. Berlec, v Tunjicah in Žejah Franč. Stelè, v Motniku Gašpar Križnik, v okolici Kamnika I. Hudovernik, okrog Lemberga na Štajerskem Anton Kovačič; Janko Hacin, čegar zapis (na Trati pri Velesovem) je še najbolj podoben tukaj natisnjenemu, pripominja: „Sploh je pesem „od kamniških purgarjov” v tej okolici jako popularna, samo da malokdo ve več od začetnih verzov in morda še kakega odlomka.”