Naslovnica / NOVICE / Vztrajni kamniški cin-cin protestniki so, skupaj s Srečkom Kosovelom, cingljali že deseti petek zapored

Vztrajni kamniški cin-cin protestniki so, skupaj s Srečkom Kosovelom, cingljali že deseti petek zapored

Kamniški kolesarski protestniki, ki so včeraj po kamniških ulicah, podobno kot njihovi somišljeniki v več slovenskih mestih, protestno kolesarili že deseti petek zapored, so svoje druženje končali z branjem poezije Srečka Kosovela, s simboličnim šopkom pa so se zahvalili tudi kamniškim policistom, ki jih varujejo zadnjih nekaj petkov.

Sinočnji jubilejni, že deseti zaporedni kamniški kolesarski protest, ki je potekal po ulicah Kamnika je, tako kot  vse prejšnje petke v zadnjih par mesecih, potekal mirno, dostojanstveno in brez morebitnih kršitev javnega reda in miru.

Kljub temu, da so bile vrste kamniških protestnih kolesark in kolesarjev, bržčas zaradi dopustov, nekoliko bolj razredčene, kot običajno, vztrajnim protestnicam in protestnikom, ki z vožnjo po ulicah okoli občinske stavbe opozarjajo na različne naravovarstvene težave ter vladne nepravilnosti, nespodobnosti in pomanjkanje vizije, to vseeno ni vzelo volje do kolesarjenja in cingljanja.

Kot običajno so, tako ob podpori »navijačev«, ki so njihovo kolesarjenje pozdravili z aplavzom, kot tudi ob redkih ciničnih pripombah skeptikov in občasnih provokativnih žaljivkah nasprotnikov njihovega početja, naredili nekaj krogov po kamniških ulicah.

 

Med kolesarjenjem so se tokrat mimogrede ustavili še pri kamniški policijski postaji, kjer so, v zahvalo za varovanje in dobro delo kamniških policistov, pustili še zahvalni šopek rož, nato pa, ob zaključku kolesarjenja, zajeli sapo ob prebiranju pomenljive in preroške poezije Srečka Kosovela, ki je zapisal:

“Težki dogodki padajo na nas kakor preizkušnja. In nikogar ni, ki bi pokazal smer, od koder prihaja rešitev (so že, a morajo molčati).
Politika hazardira z momentom, računa na dezorientiranost, daje pristašem politične obljube, v njej, plitki enodnevnosti, prevladuje nizkoten boj za nizkotne cilje.
Človeka spoznaš šele takrat, kadar ima v rokah oblast. Oblast je preizkušnja etične moči v človeku. Ki stremi za tem, da ustvarja poštena dejanja.
Z vseh strani grozijo mladini stranke, in čas je v taki depresiji človečanstva, da se meri človeka po strankarskem pripadništvu ter da se mu celo po tem dovoljuje življenje ali zapoveduje smrt.
Tako so gospodje politiki, predstavniki ‘milega naroda’ in ‘lepe naše domovine’ zavozili tako daleč, da so zamenjali državo in stranko.
Gospodje politiki seveda gledajo mladino s svojim kritičnim očesom. Oni jo smatrajo za material, dočim je mladina življenje samo, seme življenja.
Najbolje, da bi izdali vladni pristaši katekizem, kakšen mora človek biti, če hoče biti državotvoren. Dalje je najbolje, da kar zaustavijo tek zgodovine, da preprečijo razvoj in diferenciacijo ter da prepovedo sociologijo, ki se je razvila že do popolnoma novega pojmovanja človeške družbe in ki ji je človek kot tak osrednje jedro. Dalje je najbolje, da prepovedo vsako naprednost, ki prekaša njihovo ‘naprednost’, sploh najbolje, da prepovedo še misliti. S tem se pričneta zlata doba in mir v deželi, pod geslom naprednosti seveda!
Krivica je krivica, naj se zgodi enemu, tisočem ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: za človeka.
Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih, in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša.
Ni čudno, da smo izgubili vero v božanstvenost religije, ki je sodelovala na vseh koncih in krajih za srečen izid vojne in pridigala zvestobo in uslužnost evropskim mogotcem, s tem pa poganjala v smrt milijone nedolžnih žrtev in osirotela desetmilijonske množice.
V času, ko nas tepe bič evropskih imperializmov, poklekamo pred Boga in molimo za svoje pravične gospodarje. In ti gospodarji nam pustijo Boga in vzamejo vse pravice, ki jih je Bog dal človeku.
Ali je čudno, da v tej dobi pravijo, da smo majhni? Majhni smo zato, ker hočemo služiti malenkostim, sebičnim idejam.
Rajši hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali.
Preveč smo ogledovali po Evropi, premalo po sebi.
Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno.
Ne bomo se ozirali na one, ki prodajo za skledo leče svoje prepričanje, tudi na one ne, ki ga sploh nimajo. Le za resnost in poštenost sobojevnikov nam gre. Tudi ne moremo nikomur izmed njih obljubljati raznih ugodnosti, ki jih sami nimamo.
Ne glede na to, da vsi državni zakoniki obsojajo v istem dušku umor ter v istem dušku zapovedujejo pokorščino vojakom v vojni, ter ne glede na to, da je celo cerkev (ki je s tem dokazala, da je njeno kraljestvo bolj od tega nego od onega sveta) zakrivila veliko krivdo vojne, poudarjajoč in nalagajoč vojaku dolžnost, da služi, ne glede na vse to se bo človeštvo zavedlo, kaj je vojna.
Krasti človeku najneobhodnejše človeške pravice, onemogočati in zavirati razvoj, dušiti jezik, to so gesla nacionalizma. Njegova etika je pravica močnejšega. Danes pa je doba zahajajočega nacionalizma. Še se napenja in vzpenja, da bi oživel, da bi še enkrat zavzel svet, a zaman: zavest pravice je premočna, preočitna. Nacionalizem nima več moralne moči, da bi služil ideji. Zato služi oblastnikom.
Stranka, vlada, to je orodje, a vest je mojster. Šele mojster, ki ga uporablja, lahko kaj napravi, kdor pa vest zatira, bo kriv njenega razdejalnega vstajenja.
Človek spoznava. Naj kraljujejo Neroni, človek spoznava, da so Neroni. Naj kraljuje sila nad onemoglostjo, človek spoznava. Zdaj šele ve, kaj potrebuje.
Zmaga resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju bo največji triumf sodobnega človeštva.”