Zanemarjeno pozabljen spomin na borce-planince in Vlasta Kopača

Spomenik borcem planincem v Kamniški Bistrici, ki je bil slovesno odkrit 12. maja 1946, zgolj leto dni po koncu druge svetovne vojne, zasnoval  pa ga je arhitekt, alpinist in nekdanji taboriščnik Vlasto Kopač, je, kljub »letu Vlasta Kopača«, očitno prepuščen pozabi in propadu.

V Kamniški Bistrici, na vzpetinici, ki se nahaja le slab lučaj severno od tamkajšnjega (že dolgo zaprtega) planinskega doma, že osem desetletij stoji spomenik, ki ga je Planinsko društvo Slovenije leta 1946 postavilo v spomin na borce planince, ki so padli v boju proti fašizmu.

Spomenik v obliki okroglega lesenega stebra, z rezljanimi ornamenti starih pisav, s kakršnimi so velikoplaninski pastirji krasili znamenite trniče, kovanimi sponami in štirimi kovinskimi ploščami, ki jih ščiti pločevinasta streha v obliki Triglava nad katerim (dobesedno) žari rdeča zvezda z odsevnimi »mačjimi očesi« je zasnoval arhitekt Vlasto Kopač. Le-ta je na treh, ročno poslikanih ploščah lastoročno upodobil motive iz druge svetovne vojne; iz narodno osvobodilnega in partizanskega boja ter trpljenja taboriščnikov v koncentracijskih taboriščih, ki ga je Vlasto Kopač, tudi sam taboriščnik, skusil tudi sam, medtem ko je četrta plošča namenjena spominskemu posvetilu na katerem je zapisano:

BORCEM PLANINCEM,
PADLIM V BOJU PROTI
FAŠIZMU.

V SPOMIN
POSTAVILO
PDS 1946.

Slovesno odkritje spomenika je bilo 12. maja 1946, se pravi zgolj leto dni po koncu druge svetovne vojne, kar spomeniku daje svojevrsten, če že ne kar izreden zgodovinski pomen, saj gre za prvi zgodovinski spomenik žrtvam druge svetovne vojne na Kamniškem, obenem pa predstavlja tudi enega izmed prvih tovrstnih spomenikov v državi, samo odkritje spomenika pa je, 14. maja 1946, zabeležil tudi takratni Slovenski poročevalec.

Kljub izjemnemu zgodovinskemu pomenu omenjenega spomenika, da ne omenjamo današnjega dneva spomina na mrtve in leta Vlasta Kopača, pa spominsko obeležje v Kamniški Bistrici, skrito v zanemarjenem rastju, že kar nekaj desetletij kaže bolj klavrno podobo, ki ni v ponos nikomur, še najmanj pa lokalni skupnosti.

Okolica spomenika je neurejeno, če ne že kar zanemarjeno zaraščena, okoliško rastje leze v spomenik, ročno risane podobe na spomeniku so neprepoznavno obledele, za spomenik in njegovo okolico pa že desetletja ljubiteljsko skrbijo zgolj redki posamezniki, bodisi »bistriški otroci«, bodisi njihovi potomci, ki jim je še vedno mar za sicer trenutno precej nepopularno, vendar vseeno nepotvorjeno zgodovino, predvsem pa za pieteto do vseh, ki so s svojimi življenji pripomogli, da tudi v dolini Kamniške Bistrice še vedno govorimo slovensko.

 

Vzdrževanje vseh spomenikov je sicer v pristojnosti Občine Kamnik, kateri veljaki pa se, še posebej v predvolilnem času, raje pohvalijo z obiskovanjem drugih spominskih obeležij. Dandanašnji čas je žal svojevrsten narobe svet, v katerem se spominska obeležja domačih in narodnih izdajalcev, nedaleč stran od omenjenega spomenika, domala šibijo pod pezo »domoljubnih govorov« posameznih »županskih kandidatov« in vencev v barvah “domoljubne” nacionalne trobojnice, medtem ko obeležja resničnih junakov, ki so svoja življenja žrtvovali za našo domovino, pozabljena kljubujejo zobu časa.

Smernice za obnovo spomenika posvečenega borcem planincem, ki so padli v boju proti fašizmu, je Zavod za spomeniško varstvo sprejel že leta 1998, vendar v vodstvu Občine Kamnik žal že vse od takrat očitno ni nikogar, ki bi zmogel dovolj pietete in morale, predvsem pa politične volje, da bi poskrbel za njegovo prepotrebno obnovo.

Na današnji dan spomina na mrtve, pred spomenikom padlih borcev planincev v Kamniški Bistrici, brez vencev in drugega nepotrebnega pokopališkega kiča, ob skromno uvelem cvetličnem aranžmaju od kdo ve kdaj, kot že leta poprej, gori zgolj ena sveča, ki pa kljub temu bistriške gozdove in gore nad njimi  razsvetljuje z iskro uporniškega upanja, da bodo vrednote, za katere so se borili tudi vsi, ki jim je posvečen spomenik, sčasoma vendarle znova dobile svoj prostor.