Naslovnica / NOVICE / Zbogom, Prijatelj! – Župnik župnije sv. Benedikta Stranje je zapustil faro in duhovniški poklic

Zbogom, Prijatelj! – Župnik župnije sv. Benedikta Stranje je zapustil faro in duhovniški poklic

Farane župnije sv. Benedikta Stranje je danes presenetila vest, da je, ne le župnijo, ampak tudi duhovniški poklic, zapustil »njihov« župnik Anton Prijatelj, ki se je v svojih zadnjih “Oznanilih” od fare in faranov ter tudi duhovniškega poklica, poslovil s pomenljivimi besedami.

Na spletni strani in družabnem profilu župnije se je namreč danes pojavilo obvestilo, v katerem je zapisano:

Omenjeno obvestilo ne pove kaj dosti, precej bolj zgovorne in pomenljive pa so besede slovesa, ki jih je v svojih zadnjih “Oznanilih”, ki pa jih je moč najti zgolj v različici na spletni strani župnije, kajti farani so dobili natisnjeno precej okrnjeno, če ne morda kar »cenzurirano« različico “Oznanil”,  zapisal zdaj že nekdanji župnik Anton Prijatelj:

Spoštovani farani!
Ko sem prišel na župnijo se še dobro spomnim kako mi je nekdo rekel: »Če pa ne boste delali tako kot bomo rekli, boste pa morali oditi.«
No na to sem se samo nasmejal in si mislil svoje. Nihče me ne podi, odhajam sam. Vsega je enkrat dovolj oz. preveč.
Za vse kar sem storil mi ni žal in vse bi še enkrat ponovil, samo s to razliko, da bi se nekaterih »losal« mnogo prej kot sem se jih.
Žal mi je, ker so nekateri zaradi prijateljevanja z menoj morali marsikatero požreti, deležni so bili posmehovanja, zgražanja, opravljanja, zmerljivk… in še bi lahko našteval. S kakšno pravico govorimo o drugih? S kakšno pravico jih ponižujemo, zasramujemo..? Kdo smo, da vse povprek mečemo ljudi v isti koš? Kdo smo, da s tako lahkoto lažemo, prirejamo resnico po svoje? Ali se sploh zavedamo kakšno trpljenje povzročamo s takšnim ravnanjem? No očitno ne, saj so nekateri zelo dobri anonimni pisci. Kako pravijo: »Vse se vrača vse se plača ali palca ima dva konca in pometi pred svojim pragom«.
Odhajam iz župnije in duhovniškega poklica, ker sem se v teh letih počutil velikokrat kot kanta za smeti v katero ljudje mečemo odpadke. Kanta je polna. Polna gneva, sovraštva, laži, obrekovanja, podlosti, podtikanja, norčevanja… Rad sem bil duhovnik, duhovnik z napakami in slabostmi, ki še vedno ima rad ljudi in Boga, kar sem vedno znova ponavljal. Ne vem koliko ste poslušali moje pridige, ampak vedno ko sem pridigal sem najprej sebi pridigal, šele potem vam.

Na koncu koncev ostaneš sam. V teh letih, ko sem bil duhovnik je bilo bore malo tistih, ki so me podpirali. Mnogi so pisali pravljice za lahko noč.
Se spomnite, kako me je nekdo, ki se ima za zelo vernega, prekinil sredi pridige? Vsi ste bili tiho namesto, da bi se našel nekdo, ki bi rekel: »Če ti kaj ni všeč pojdi pa domov ali pa drugam k maši.« Neverjetno!!
Vedno sem občudoval ljudi, ki so mi stvari povedali v glavo pa čeprav je bolelo. Ampak ti ljudje so imeli j…. velika večina pa ne. Najlažje se je skrivati in igrati hinavca. Pred menoj so se nasmihali, ko so šli domov so me pa pljuvali.
Sem vsak dan starejši in želim še ta leta, če mi bodo namenjena preživeti v miru, delati stvari ki me veselijo, ne razmišljati o tem kaj govorijo ljudje, se svobodno družiti z vsemi ljudmi, biti prijatelj z ljudmi, ki jih imam rad, iti z njimi na kofe ne da se ozirajo glave in čekirajo kdo je z menoj…
Nikomur nič ne zamerim in prosim, da tudi vi meni ne zamerite, če sem včasih bil čuden.
Na koncu koncev nismo tukaj zato, da bi sodili drug drugemu ampak je Bog tisti, ki presoja naša dejanja in naše življenje. Vsak tudi jaz bomo odgovarjali za svoje življenje Bogu.
Hvala vsem dobrim, odkritosrčnim, globoko vernim ljudem, tudi prijateljem, ki sem jih dobil v Stranjah ostanite zdravi, povezani med seboj in naj vas ta moj nenaden odhod ne vrže preveč iz tira, saj glede na pestro dogajanje še dobro, da sem toliko časa zdržal.
Vse dobro.

Župnija sv. Benedikta je izgubila dobrega, srčnega, razgledanega in priljudnega župnika ter pravega Prijatelja, ki pa mu v stranjski fari zagotovo ni bilo postlano z rožicami, saj so nekateri farani, ki se sicer kaj radi stalno kažejo pod cerkvenimi oboki in v farovžu, zoper njega rovarili že od samih začetkov.

Kdo bi vedel zakaj? Morda jim ni bila všeč urejena okolica župnišča in cerkve, morda so izgubili kak »poseben farški privilegij«, najbrž pa predvsem zato, ker si boga najraje ustvarjajo in krojijo po svoji  samovšečni in pritlehno sprevrženi podobi.

Zbogom, Prijatelj!

Pa srečno na tvojih novih poteh! Po možnosti med boljšimi ljudmi.