Naslovnica / KULTURA / Navihana “Bitja” Tine Kralj

Navihana “Bitja” Tine Kralj

V Mladinskem centru Kotlovnica je bila v četrtek, 12. 4. 2018, odprta razstava likovnih del Tine Kralj, ki jo je avtorica poimenovala Bitja.

Razstava upodobljenih mitološko-pravljičnih bitij Tine Kralj, ki na nek način lahko odražajo tudi serijo igrivih avtoričinih domišljiskih samoupodobitev, ki se lovi na tanki vrvi odraščanja oz. preobrazbe iz dekleta v žensko, so otroško navihane zgolj na prvi pogled, saj pozornemu opazovalcu lahko odkrijejo precej globlji vpogled avtoričinega razmišljanja in odzivanja, ki ga preprosto, vendar spretno upodablja v obliki simpatičnih ilustracij.

 

Odprtje razstave, ki mu je sledila tradicionalna pogostitev s tremi hodi (smoki, prestice in napolitanke), je povezoval Aljoša Rebrača, s prebiranjem zgodbe o svetilniku, ki je prav tako prišla izpod rok avtorice razstave, pa popestril Matic Maček, o sami razstavi pa je Anže Slana zapisal:

“Nemogoče je trditi, da nam vsakodnevno pred oči ne pade nekaj novega. Nekaj, kar izbrskamo na družabnih omrežjih, kar vidimo pri poročilih ob sedmih zvečer. Kljub zasičenosti z vizualnimi podobami si naše oči želijo videti več – vedno znova težijo k novemu in še nevidenemu. Nam res množice podob, ki se vrtijo pred našimi očmi, dajejo lažen občutek pomanjkanja? Pa res iz dneva v dan potrebujemo nekaj, s čimer pomirimo lačne in nenasitne oči? Odgovor je seveda negativen. Vendar ko oči za silo nasitimo, naenkrat zamenjajo okus in si želijo nekaj popolnoma drugačnega. Nekaj šokantnega. Nekaj, pred čimer se zatisnejo in si zaželijo počitka. In ko jim zopet ugodimo, začno iskati podrobnosti. Vsebino. Morda skrite pomene. Tisto nekaj, kar je nekje zadaj.

Naše oči se v galerijah obnašajo točno tako. Med množico podob postanejo požrešne in nenasitne. Jim zato manjši galerijski prostori, kakršen je kotlovniški, ponudijo manj materiala? Morda. Vendar tokratna kotlovniška razstava oči nikakor ne pusti lačnih in zaman iščočih podrobnosti. Belino sten tokrat razbija Tina Kralj – osemindvajsetletnica, ki je domala popolnoma domača z umetnostjo. Kot umetnostna zgodovinarka se je med študijem dodobra seznanila z likovno produkcijo preteklih zgodovinskih obdobij, ki jih z delom v priznanih (in od Kotlovnice precej večjih) ljubljanskih galerijah vsakodnevno dopolnjuje.

Tina razstavlja Bitja. Stvaritve, ki so plod njene domišljije in ki nas popelje v brezmejne fantazijske svetove sebi lastne domišljije. Figuralna upodobitev bitij je razmeroma preprosta. Ne poslužuje se ekskurzij v abstraktnost, niti ne pretirava z barvnim eksperimentiranjem. Figure preprosto so, kakršne so – preproste in jasno razpoznavne. Vendar zato nič manj zagonetne. Na prvi pogled spominjajo na spontano nastajajoče risbe, ki med urami nastajajo v zvezkih risarsko nekoliko bolj sposobnih učencev in dijakov. Ampak Tinine stvaritve so precej več, kot le dolgčas preganjajoče sličice sredi zapiskov.

Upodobljene figure so mlada bitja na višku svojih moči, katerih postave so upodobljene v skladu s trenutnimi lepotnimi ideali zahodne družbe. Figure upodablja z neverjetno preciznim koloritom, ki vedno ostaja znotraj skrbno izbrane (največkrat žive in svetle) barvne lestvice, ki je pomembno in nenadomestljivo dopolnilo stvaritvam. Zvesta ostaja vsem dosegljivim pa zato nič manj enostavnim likovnim tehnikam – akvarelu in akrilnim barvam, ki zaživijo najsi bo na platnu ali papirju.

 

Njen slog ni popolnoma enoten, je pa podoben. Anatomija figur je vsakokrat nekoliko drugačna. Tudi pristop k obravnavi posamezne figure se nemalokrat razlikuje. Naslikane figure so enkrat v celoti kolorirane, drugič so barvno poudarjeni samo robovi posameznih bitij. Čeprav avtorica nima svojega tipičnega in svojevrstnega razpoznavnega sloga, ji slogovna raznolikost prikazanega na svojstven način omogoča neskončne možnosti ustvarjanja.

Avtorica figuram pušča svobodo, prostor, da lahko zaživijo. Slednje ji uspe z umanjkanjem ozadja oz. izstopanjem figure iz beline platna. Prostorske umestitve posameznega naslikanega bitja skorajda ni. Včasih je podlaga, ki bitje postavi na (trda) tla, nakazana z rahlim senčenjem, največkrat pa ne. Redko se Tina posluži upodobitve ozadja, ko pa se, tega ne stori brez razloga – vsekakor gre za vsebinsko dopolnilo, ki figuro umesti ne le prostorsko, ampak celi upodobitvi dodeli atmosfero in doživljanje – včasih je to narava, drugič mesto – obakrat pa avtorica ozadja ne zasiči, naslika le toliko, kolikor je treba, da gledalčeve oči figuro umestijo v primerno okolje.

Na prvi pogled ljubke upodobitve, ki bi jih lahko uvrstili v katerokoli ilustrirano otroško slikanico, v zavetju svoje domišljijske fantastičnosti skrivajo nekaj malega kritike. Neverjetno subtilno vsebujejo sporočila, ki čakajo, da jih lačne oči odkrijejo. Ko so enkrat izbezane na plano, jih je nemogoče spregledati. In takrat je na gledalcu, da jih poveže v smiselno celoto in v njih odkrije pomen, tisto, kar je zadaj.

Skrivanje pomenov Tini Kralj nikakor ni tuje. Kot študentka se je vsakodnevno spopadala z odstiranjem ikonografskih podrobnosti najrazličnejših podrobnosti. Široka paleta njenega znanja se odseva tudi v njenih delih. Nezgrešljivo je navezovanje na antične motive. Spretno vkomponirani v skrbno izbrane drobne atribute in detajle, ki jih zaradi redkosti mirno lahko spregledamo in dojemamo kot sestavni del bitij, nam odkrivajo širok asortiment navdiha in navezav. Sodobne upodobitve satira, igranje na avlos (starogrško pihalo), daljni odsevi Aktajona in Evrope nam ponujajo vpogled v avtoričino interpretacijo in aktualizacijo antičnih mitov in legend. Pri tem izstopa upodobitev satira kot ženske v izzivalni obleki in denarjem okoli pasu. Zveze antičnega povezovanja satirov s pohoto in asociacij povezanih z zataknjenimi bankovci za elastiko spodnjega perila verjetno ni treba natančneje pojasnjevati. To je le en od primerov, ki pričajo o svežem pristopu in inovativnem prikazu hedonizma današnjega sveta.

Tokratna razstava v Kotlovnici ponuja zanimiv vpogled v ustvarjalnost mladih. Z zavedanjem današnjega sveta in vrednot je mogoče ustvarjati podobe, ki so sicer navdahnjene z antičnimi motivi, vendar niso nič manj poučne, kot so bili nekdaj antični miti. Dela Tine Kralj nas s svojo preprostostjo, ljubkostjo in natančnostjo poučujejo. Le očem je treba dovoliti, da najdejo (globljo) vsebino in povežejo odkrite podrobnosti v smiselno in presenetljivo celoto.”

Anže Slana