Vrag je odnesel šalo – o Veliki planini in pitni vodi

Po besedah prof. dr. Mihaela Jožefa Tomana, enega izmed vodilnih strokovnjakov za celinske vode ter varstvo okolja v Sloveniji, ki velja za pionirja na področju ekologije celinskih voda, slovensko javnost pa že desetletja opozarja na nujnost ohranjanja rek in podtalnice, je vrag na izviru Kamniške Bistrice, zaradi onesnaženja oz. obremenitev voda, ki v izvir prihaja z Velike planine, že zdavnaj odnesel šalo.

V oktobru, 22. 10. 2026, je v Domu kulture Kamnik potekala okrogla miza, ki jo je, potem ko so v javnost pricurljale informacije, da Občina Kamnik na nepregleden način ter brez ustreznega obveščanja lokalne skupnosti in občinskih svetnikov, razmišlja o izgradnji kanalizacijskega sistema na Veliki planini, pripravilo Društvo za zaščito Alp CIPRA Slovenija pod naslovom: Velika planina nekoč, danes, jutri…

Velika planina, kot edinstveno območje narave in kulturne dediščine, je namreč že vrsto let priča velikemu turističnemu pritisku, kar že odraža tudi v (slabšanju) kakovosti okolja in narave. Člani Jamarskega kluba Kamnik že več let opozarjajo na slabe rezultate meritev kakovosti voda v pritokih Kamniške Bistrice, v katero se izlivajo izviri in potoki, ki se napadajo s podzemno vodo z Velike planine, septembra pa je občane, ki so priključeni na vodovodni sistem Kamniška Bistrica, presenetilo obvestilo, da morajo vodo, v manj kot letu dni, ponovno prekuhavati.

Ne glede na obremenjenost okolja in posledično slabe rezultate meritev ustreznosti voda pa, kot so zapisali v Društvu za zaščito Alp CIPRA Slovenija, pristojni že načrtujejo še nadaljnje povečanje turističnega obiska, Občina Kamnik pa, kljub vse pogosteje odkritim onesnaženjem, še vedno vztraja pri stališču, da je voda ustrezna.

Ko so konec letošnjega poletja v javnost pojavile informacije, da Občina Kamnik – na netransparenten način, brez ustreznega obveščanja lokalne skupnosti in občinskih svetnikov, razmišlja o izgradnji kanalizacijskega sistema na Veliki planini, je društvo za varstvo Alp CIPRA Slovenija, v odziv na ta, po njihovem mnenju zgrešeni projekt, oblikovalo Partnerstvo za Veliko planino, s katerim želijo občanom in občankam dati nujne informacije o dogajanju v občini, obenem pa dati tudi glas za prepotrebne oz. nujne in takojšnje spremembe.

Na okrogli mizi, ki jo je povezovala Katarina Žakelj -CIPRA Slovenija, so sodelovali:

Saša Roškar z Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je tekom razprave poudarila, da k varovanju dediščine vodita dve poti. Ena je normativna pot – ker gre za varovano območje kulturne dediščine, pričakujemo, da se bodo predpisi pač upoštevali. Lahko pa varujemo preko odnosa, ki ga do prostora imamo.

Za vsakim posegom v prostor namreč ne more stati inšpektor, ampak se mora oseba sama zavedati lastnosti in značilnosti prostora jih pri posegih spoštovati. Izpostavila pa je težaven, ljudski fenomen Martina Krpana: prepogosto so ljudje zadovoljni, če državo, inšpektorja ali konzervatorja prinesejo naokrog, še sploh na odročnejših območjih, kjer je malo verjetno, da bo sledila sankcija.

Obenem je še poudarila, da Občina Kamnik ne potrebuje nikakršnih dodatnih študij ali elaboratov, vse potrebno namreč že ima – začeti je treba le udejanjati zakonodajo in se ravnati po dogovorjenih pravilih.

Dr. Mitja Pavliha, načelnik Oddelka za prostor Občine Kamnik, je poudaril, da so kot občina zelo natančno opredelili vse procese, ki se na Veliki planini lahko zgodijo. Zdaj bi morali temu le slediti – vendar pa so v lokalnem okolju prepogosto priča šerifovskim pristopom, kjer pač vsak dela po svoje.

Kot primer takšnega samovoljnega ravnanja na Veliki planini so npr. nezakonita parkirišča, srednje napetostni podzemni kablovod in razpršeni turistični objekti z veliko porabo vode, obenem pa je opozoril tudi na vmešavanje politike in vodstva občine v prostorsko politiko Občine Kamnik in Velike planine.

Prof. dr. Mihael Jožef Toman, ugleden slovenski biolog, ekolog in eden vodilnih strokovnjakov za limnologijo (vede o celinskih vodah) ter varstvo okolja v Sloveniji, ki velja za pionirja na področju ekologije celinskih voda, slovensko javnost pa že desetletja opozarja na nujnost ohranjanja rek in podtalnice, ter zaslužni profesor Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, je opozoril, da so lepe stavbe in urejeni stanovi na Veliki planini zgolj kulisa – pravo vprašanje je, kaj neki se skriva v njihovi notranjosti.

Savne in jacuzziji so na Veliki planini prepovedani – realno stanje pa je žal drugačno. Vodo, ki jo uporabljajo za svoje delovanje, pogosto menjajo, saj se stanovi oddajajo v turistične namene. Voda je zaradi sodobnega načina življenja, uporabe lepotilnih sredstev, šamponov, pralnih praškov in še marsičesa obremenjena tudi z novodobnimi onesnaževali, ki so lahko vir številnih novih, še ne dovolj pojasnjenih bolezni. Takšnih količin odpadne vode greznice ne morejo sprejeti, zato jo zlivajo v okolje. Na to kaže tudi zaskrbljujoče dejstvo, da se s tega območja odvaža zelo malo grezničnih gošč – vsa ostala odpadna voda potuje proti izvirom pod Veliko planino.

Pojasnil je, da gre tu za vodo, močno onesnaženo tudi z drugimi spojinami, ki pa jih niti ne zmoremo, nekaterih onesnaževal pa niti še ne znamo prečistiti. Grozi torej, da bodo prebivalci za neoporečno vodo drago plačali, ker bo morala biti močno tretirana z različnimi dragimi postopki.

Manjka nam kmečke pameti, je nagovoril zbrane. Saj, ko popijete vse tisto, kar pride v dolino, lahko samo upate, da boste preživeli, je dejal.

Za zdravje občanov so gostje nujno izpostavili tri korake: nasloviti reševanje težav s pitno vodo, ustavljati promet in začeti upravljati z obiskom.

Glede na prakse iz tujine so se strinjali, da bo prej kot v 10 letih postalo omejevanje obiska osnoven ukrep reševanja problematik, o katerih je tekla beseda. Navedli so tudi dobre primere iz Italije ali Avstrije, kjer so na primerljivih območjih uvedli suha stranišča in kjer že beležijo izboljšane okoljskee  kazalce, izpostavili pa so tudi pomen ustrezne komunikacije za ozaveščanje tako obiskovalcev kot ustvarjanje boljših pogojev za domačine.

Zanimiva okrogla miza, ki je v Dom kulture Kamnik privabila kar lepo število obiskovalcev, med drugim tudi tri županske kandidate Uršulo Majcen, Romano Učakar in Sandija Uršiča, medtem ko je imel aktualni župan Matej Slapar bržkone kake druge, pomembnejše obveznosti, je k besedi vzpodbudila tudi številne prisotne, katerih izjave in vprašanja si lahko ogledate v posnetku celotne okrogle mize, med katerimi pa naj izpostavimo zgolj nekatere najbolj pomenljive.

Janez Koželj, predsednik Pašne skupnosti Velika planina, se je najprej nekoliko pridušal, da na okroglo mizo, kljub temu, da so večinski lastniki Velike planine, sploh niso bili povabljeni, nato pa naniza opozoril na to, da ni problem zgolj Velika planina, ampak tudi dolina Kamniške Bistrice, saj je kanalizacija urejena zgolj do Stahovice, naprej pa ne.

Še posebej pomenljiv pa je bil Vido Kregar, kamniški jamar in občinski svetnik Liste Mateja Slaparja, ki skupaj s svojimi jamarskimi kolegi že vrsto let opozarja na problematiko onesnaževanja voda, ki je Občino Kamnik oz. župana Slaparja najprej pohvalil, da Jamarskemu klubu Kamnik s finančno podporo omogoča izvajanje raziskav, domala v isti sapi pa povedal tudi to, da imajo jamarji, zaradi javnega objavljanja izsledkov raziskav tudi težave, saj bi, če ga je bilo prav razumeti, nekateri na Občini Kamnik raje videli, da se o vsem skupaj ne govori preveč.

Na dolgoletno opozarjanje na problematiko Velike planine in pitne vode ter odnos Občine Kamnik, pa je opozoril tudi občinski svetnik ter županski kandidat Sandi Uršič.

 

Živahno in kakovostno razpravo pa bi lahko v nekaj besedah strnili s sklepom, da občani in občanke Občine Kamnik zahtevajo takojšnje ukrepanje, politično odgovornost ter aktivno in transparentno reševanje problematike.

 

Posnetek celotne okrogle mize, ki jo je organiziralo društvo za ohranjanje Alp CIPRA Slovenija, si lahko ogledate v spodnjem, nekoliko daljšem videoposnetku, ki pa si ga je zagotovo vredno ogledati.