Naslovnica / Intervju / Mojčin poseben svet, kjer je vse narobe prav

Mojčin poseben svet, kjer je vse narobe prav

Mojca Zalik, mojstrica keramike, pripovedovalka zgodb o glini in življenju; o življenju gline in življenju nasploh.

Pred časom – nedolgo nazaj –  sva z Mojco stali pred njeno ustvarjalnico. Ta je hkrati tudi trgovina. Da naša prelepa Šutna tudi v teh dneh gosti prišleke od drugod, sva ugotovili, ko sta se pred izložbo ustavila angleško govoreča sprehajalca.

“Govorite angleško?”

“Govoriva!” družno odgovoriva in gledava v  pričakovanju.

“Mogoče vesta, kdo je ustvaril tole?” povpraša zvonek ženski glasek, ki se sicer skriva za masko. Ob tem pokaže na izdelek v izložbi.

Jaz. Jaz sem avtorica tega!” ponosno pove Mojca. Povsem upravičeno. Izložba je polna ličnih, na pogled toplih izdelkov, ki pritegnejo oko in srce.

Le nekaj teh ni njenih. Med razstavljenimi so tudi izdelki njenih učencev in (predvsem) učenk.

Lastnica zvonkega glasu potem zadovoljno pove, da je eno Mojčinih stvaritev prejela za darilo. Po pošti, pred časom.

Ko sva ponovno ostali sami, sta iz Mojčinih ust nato sledili dve zgodbi, ki sta bili povod za tale intervju. Zmenili sva se, da se snideva ponovno, ko naju ne bo preganjal čas.

Že ob prihodu mi je Mojca postregla s prelepo zgodbo o deklici, ki je le malo pred mojim prihodom zapustila  učno uro ustvarjanja z glino. Ugotavljava, kakšen neverjetno blagodejen, celo terapevtski učinek ima glina na ljudi.

“A veš…?” vpraša Mojca. Ne vem, dokler mi ne pove.

“Nikoli ne bom pozabila tistega fanta. Bil je tak, a veš…” pri tem Mojca ustvari težko opisljiv zvok, a si ob njem zlahka predstavljam dečka, ki ne zdrži cele minute pri miru.

“Vem!” ji v smehu pritrdim, ker je opis tako nazoren, da ga imam, čeprav nepoznanega, kot živega pred očmi.

“No, in on potem, ko nekaj časa gleda ostale , ki delajo za vreteni, končno sede k svoji kepi gline, zagrabi, in naredi: aaahhh…”

Vidim in čutim ta polni , olajšani “ah”, ki je prišel iz pripovedovalkinih ust. To je pesem. Pesem nekoga, ki ni vedel, kje je, kam gre, pa je v tistem trenutku ugotovil, kje je.  Trenutek olajšanja, blaženega miru, ko je preko gline našel mir. V sebi. “Ah” moment.

Kot mimogrede, takoj nato sledi zgodba o starejši ženski, ki sicer že po kar nekaj urah delavničarjenja kar naenkrat od vretena  neučakano, naveličano zabenti: ” Je..ṇti, pa saj tole SPLOH NISEM JAZ!”

Z Mojco se zasmejiva. To so trenutki odkritij. Lahko pomembnih. O samem sebi. Odkritja, ki jih ponuja glina. In morda, se sprašujeva, le-ta nudi prostor za razmišljanja, morda meditacijo, kontemplacijo.

Pa Mojca tu pove, da je možnosti načinov oblikovanja gline nešteto. Ni vreteno za vsakogar. Lahko sedeš za mizo in lepiš, gneteš, kar in kakor ti srce poželi. Tisto “nekaj”, kjer se najdeš…Aplicirava misel na Življenje.

Zdaj šele zares prideva do prve zgodbe, prav te, zaradi katere je vzbrstela misel na tule pisani prispevek.

“Veš,” kot vedno z globokim, mnogovednim pogledom začne razmišljujoča lončarka: “Tele posode potujejo v dežele vsega sveta. Spomnim se, ko sem nekoč po naročilu morala na posodo za shranjevanje piškotov napisati posvetilo v arabščini. Nikakor mi pisanje ni steklo, ker nisem bila prepričana v to, da so besede, ki naj bi jih vrisala v glino, res prave, dobronamerne. Arabsko pač ne znam! Pisati tako pa še manj!” se zasmeje.

“A ko sem končno prepričala samo sebe, da nekdo, ki nekomu podari mojo posodo za piškote, je vse to v dobri veri, lepi nameri… In pisanje (z desne proti levi) je steklo kot po rahlo topljenem maslu.”

Res je. Mojčini izdelki romajo tudi na Kitajsko, pove, pa nešteto njih krasi mize in police kanadskih domov. S svojimi, tudi po željah naročnikov ustvarjenimi praktičnimi umetninami razveseljuje malo in veliko po vsem svetu.

Glinarska čarovnica Mojca razveseli tudi marsikatero malo bučko; v čisto, čisto malem oblikuje vse, kar zna v velikem za velike: miniaturne potičnice, pa vrčke za mleko, skodelice in pripadajoče male krožničke, celo miniaturni umivalnik zaenkrat krasi delavnico.

Človek se v male stvaritve kratkomalo zaljubi. Sogovornica pravi, da ji je izdelava le-tega v prav poseben izziv. Kako čisto malo, majceno, izdelati na lončarskem vretenu. Bo šlo?.. Ịn gre!

Začara.

Glina ima poleg tega, da se človeka ob dotiku dotakne sama na prav poseben način, še druge čarne lastnosti. Vedno preseneti s svojo obliko. Ko lončar nekaj “uglini” po svoji prej zamišljeni obliki, vedno, prav vedno preseneti s svojo neko posebno obliko, ko se med sušenjem “uleže”. Mojca pove, da ima verjetno nek svoj, čisto svoj, praspomin. In dela po njem.

In, zanimivo, ko pride pečeno iz peči, znova preseneti s svojo dokončno obliko.

Ilovica je tako, kljub temu, da jo izkušeni lončar (ali lončarka) znova in znova gnete, oblikuje in jo preizkuša, samemu lončarju v nenehno čudo, čudenje in izziv.

Mojca pravi, da je to posebno darilo narave; volno lahko oblikuješ, iz nje spleteš na primer copate, a se ob zmoti lahko krepko ušteješ, saj si ob dragocen material! Kot tudi železo, recimo.

Glino pa enostavno ponovno zgneteš v kepo in poskušaš znova in znova. Dokler ni pečena.

A, se zasmejeva hkrati ob ugotovitvi: z njo si kuhan in pečen tudi ti!

“No, vprašaj me še kaj!” se oglasi iz ust nasproti sedeče.

“Kdo je Mojca?” me zanima.

Vprašanje jo vidno preseneti. Energična sogovornica kar vzklikne  od presenečenja.

Gleda, razmišlja, in po minuti globokega tuhtanja me pogleda, z nasmeškom, v oči: ” Narobe svet!”

Kdor obišče trgovino, ali morda sreča Mojco na cesti, se težko izogne napisu, ki je hkrati ime Mojčine znamke in trgovinice. Pod napisom, če je mimoidoči pozoren, lahko ujame nekaj nadvse pomembnega; tam namreč piše: kjer je vse prav.

Zaključili bi s to mislijo, pa mi Mojca podari še eno zgodbo. Dragoceno. Medkoronsko: “Veš, nekega dne me pokliče fant, ki si je zaželel svojemu dekletu podariti potičnico. On z enega konca Slovenije, ona z drugega. Bližal se je dekletov praznik, a onadva se nista mogla srečati. O, kako ga je skrbelo! Bo potičnica prišla do nje v enem kosu? Pride pravi čas? Bo?.. Ṣto in eno vprašanje, združeno v eno: (ne)moč izkazati ljubezen.”

“Veš,” me sogovornica spet pogleda v oči:” To, Kartini, ni prav.”

Zamisli se.

“Smrt je preveč tabuizirana. Ne sprejemamo je, o njej ne govorimo, potiskamo jo vstran in se je bojimo. Pa je tu! Vedno! Ne bomo živeli večno. Zavezan si ji že, ko se rodiš. Tu smo, da živimo.”

“Bereš, Mojca?” jo vprašam.

“Berem. Veliko. In vse!”

Bilo je še besed, nešteto misli se je izbistrilo med najinim ne prav kratkim pogovorom.

To je, na kratko, Mojca in njena glina. Morda začara tudi vas, če jo preizkusite. Če si upate in vstopite v Narobe svet.

Kjer je vse – prav.

 

Z Mojco se je pogovarjala: Kartini Djalil