Naslovnica / KOMENTARJI / Ne daj se Julči

Ne daj se Julči

Državljane, ki so zadovoljni z delom vlade Mira Cerarja, bi najbrž lahko prešteli na prste ene roke nerodnega mizarja, Kamničani pa smo do nedavnega na vlado vseeno gledali vsaj s trohico prizanesljive simpatije. Vendar ne zaradi rezultatov in dela, ampak zgolj iz preprostega razloga, ker se v njej, no, vsaj še za par dni, nahaja »naša« kulturna ministrica Julijana Bizjak Mlakar.

Kamnik se v svoji zgodovini ne more pobahati s prav velikim številom ministrov, še posebej pa ne ministric, zato s toliko večjim zanimanjem spremljamo dogajanje glede »naše Julči«, če smemo ministrico Julijano Bizjak Mlakar poimenovati nekoliko po domače, ki se je v zadnjem času znašla v nemilosti oblasti, politike in tudi  medijev. Naša Julči pa se med mlinskimi kamni politike in medijev ni znašla zavoljo morebitnega slabega dela in, bog ne daj, skorumpiranosti, ampak, kot je moč razumeti izjave njenega šefa, predvsem zaradi njene, domala že pregovorne doslednosti in nepopustljivosti glede upoštevanja pravil igre oz., bolje rečeno, spoštovanja zakonodaje.

Spomnimo se samo vika in krika, ki je nastal ob njenem imenovanju na položaj ministrice. Takrat so nekateri kulturni lobiji in posamezniki skočili v luft ter jeli besneti in rjoveti, da na tem položaju nekdo, ki ni kulturni ustvarjalec ali umetnik, ampak je, kaj hujšega, celo preračunljiv matematik, nima kaj iskati. Javni srd in bes sta se čez čas sicer polegla, prikrita jeza raznih kulturno-lobističnih inštalaterjev in pijavk, ki so prisesane na državne jasli skrbele, da so kulturne finančne pipice znale tudi puščati, pa je ostala.

To, da je ministrici Julijani Bizjak Mlakar z vztrajno in nepopustljivostjo doslednostjo uspelo na Ministrstvu za kulturo vzpostaviti določen red ter precej bolj jasna in transparentna pravila igre, ji priznavajo celo njeni največji nasprotniki, ki pa ji hkrati vseeno ne morejo odpustiti, da se z njo, vsaj včasih, ko nihče ne gleda, zavoljo žlahte in lepšega, ne da zmeniti nič po domače oz. pod mizo.

Tega, da se v območju somraka z Julijano ni moč šaliti se tisti, ki smo kot dijaki obiskovali njen razred in ure matematike še preklemansko dobro spomnimo. Pri njej se z izgovori, prilizovanjem, glihanjem, ali s kako podobno podtalno taktiko ni dalo priti skozi. Prej nasprotno. Na šolsko uro je bilo potrebno priti s pripravo, četudi tik pred zdajci napisano na straniščnem papirju, pred tablo pa si imel zgolj dve možnosti, ali si znal, ali pa nisi znal. Tisto nekaj vmes ni bilo vredno piškavega groša, če pa si pokazal vsaj nekaj konkretnega znanja, pa ga je znala naša »Glista«, kot smo ji v dijaškem strahospoštovanu le skrivoma upali reči, tudi nagraditi. Kljub čudnemu vzdevku, ki je zrastel na zelniku domišljije naših predhodnikov, smo jo namreč bolj spoštovali, kot se je bali, saj je bila že kot mlada profesorica stroga, vendar hkrati tudi izjemno korektna in poštena. Nihče izmed njenih dijakov ji namreč ni mogel očitati nekorektnosti, njene zahteve so bile razumljive, pravila igre pa jasna, predvsem pa, kar je bilo že v časih zadnjih vzdihov samoupravljanja in usmerjenega izobraževanja pravi čudež, enaka za vse.

Doslednost in korektnost ter dosledno upoštevanje pravil so najbrž osnovne lastnosti, ki jih državljani pričakujemo od oblastnikov; da zgledno skrbijo za upoštevanje veljavne zakonodaje, ne glede na to kako trapasti in neživljenjski so zakoni. Za butaste in neživljenjske zakone so si namreč krivi sami, saj zakone ne le pišejo in predlagajo, ampak jih nenazadnje tudi sprejemajo in zapovedujejo. Zato naj kar lepo požro kar so zakuhali in naj se zakonov, kakor vedo in znajo, z vso vestnostjo držijo, ali pa naj jih končno naredijo bolj logične, človeške in državljanom bolj prijazne. Ampak kako je z vladnim spoštovanjem zakonov se, denimo, lepo vidi že ob izplačevanju povprečnine občinam, da kakih še bolj v nebo vpijočih primerov sploh ne omenjamo. Vse prevečkrat izgleda, da zakoni veljajo zgolj za male oz. navadne državljane, za oblast, oblastnike in tiste pri denarju, pa največkrat sploh ne, da raznih izpadov ekstremistov, ki pred sodišči kurijo sveče in se norčujejo iz sodnikov ter razsodb, sploh ne omenjamo.

Zato so očitki, ki jih je te dni slišati in prebrati na račun ministrice Julijane Bizjak Mlakar, povečini groteskni, saj je moč, ne le med vrsticami, ampak kar naravnost razbrati, da ji očitajo predvsem preveliko mero (svojeglave) doslednosti in trmasto nepopustljivost, predvsem zaradi tega, ker je ne morejo pripraviti, da bi ladjo kulturnega ministrstva zapeljala v črne rudniške vode idrijskega rudnika, saj tovrstno krmarjenje, po njenem mnenju, ni skladno z zakonom.

Z njenimi argumenti se mora neposvečen zunanji opazovalec, ki ne pozna vseh ozadij in razprtij znotraj vladne javne hiše, hočeš-nočeš strinjati, kajti skrb za tehnično vzdrževanje opuščenega rudnika, četudi je le-ta kulturni oz. tehnični spomenik najvišjega razreda, iz laičnega vidika zagotovo ne sodi v pristojnost Ministrstva za kulturo. V programsko-vsebinskem smislu že, v tehnično-vzdrževalnem pa zagotovo ne, saj gre nedvomno za pristojnosti (in strošek) kakega čisto drugega, za tovrstne primere usposobljenega in podkovanega ministrstva.

Ob tovrstni banalni praksi vladnega prelaganja bremen iz ministrstva na ministrstvo lahko pričakujemo, da bo v pristojnost kulturnega ministrstva nekoč zapadla tudi jedrska elektrarna v Krškem, kar se bo, seveda, zgodilo šele potem, ko z njo ne bo več moč služiti, ampak bo predstavljala le še velik strošek. Le razglasiti jo bo potrebno za kulturno-tehnični spomenik, potem pa naj se z njo, na lastne stroške, ukvarjajo kulturniki in »umetniki«.

Bržčas bi šlo za svetovne pozornosti vreden umetniški projekt, kajti umetnine iz jedrskih odpadkov bi utegnile biti prav zanimive, dasiravno bi jih bila pripravljena razstaviti zgolj kaka černobilska ali fukušimska galerija. Ob tem bi se kulturni ustvarjalci in umetniki lahko, za boljše počutje in v razbremenitev državnega proračuna, hodili namakat v bazene z gorivnimi palicami, saj bi se s tem hitro zapisali večni slavi, vsaj nekaj časa pred smrtjo, pa bi se utegnili tudi lepo oz. kulturno in umetniško svetiti.

Kakor koli že, glede na to, da Julijana Bizjak Mlakar bržčas ni ne pripadnica, ne zagovornica kakih močnih lobijev – v Kamniku se med seboj, če že nismo v žlahti, vsi poznamo in drug o drugem vemo več kot o sami sebi – bo v lavi žolča, ki se utegne v prihodnjih dneh še dodatno zliti na njeno glavo – mrhovinarji nad ministrstvom že krožijo – bržčas le redek glas, ki se bo pripravljen dvigniti v bran skoraj nekdanje ministrice, četudi bi si to, vsaj v neki meri, bržkone tudi zaslužila.

Če že ne zaradi drugega, že zaradi tega, ker je uspela s svojo kamniško trmo cagavega predsednika vlade pripraviti do nenadne in presenetljive odločnosti. Ampak, saj vemo kako je s tem, največje šleve so običajno korajžne le tam in takrat, ko ni pričakovati, da jih bo kdo siloma treščil nazaj, ali pa, če se v svoji premoči spravljajo na šibkejše, denimo ženske, ki moškemu, tudi če imajo prav, ne smejo soliti pameti. Na to je opozorila tudi sama Julijana, ki jo utegne dogajanje ob njenem žaganju, zaradi slednjega,, nehote povzdigniti celo na raven slovenske feministične ikone.

Le kdo bi vedel kaj se v resnici skriva za temo idrijskih rudniških jaškov, ki služijo kot priročna kulisa, ampak naša Julči mora biti res od sile, da je Mirka tako spravila ob živce, da jo kani kar na hitro razrešiti, dasiravno predlog za njeno razrešitev ni nič drugega, kot nekakšen slepomišni politični pamflet, poln splošnih floskul in spakedrank, ki ni vreden ne branja, ne naprstnika postane vode iz luže z jalovim žabjim mrestom.

Zgodovina nas uči, da so kamniške ženske, še posebej tiste, ki so se uspele povzpeti do pomembnejših položajev v državi, prave vražje babnice. Okrog njih se je vedno dvigoval prah, pa naj gre za nekdanjo informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar, varuhinjo človekovih pravic Zdenko Čebašek Travnik, ali zdajšnjo ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar, če omenimo le nekatere najvidnejše.

Tega, da so kamniške ženske zares od vraga, se moški v naših krajih že dolgo zavedamo. Z njimi zagotovo ne gre zobati češenj, še posebej pa jih ne gre podcenjevati. Glede na vik in krik, ki ga v zadnjem času zaradi odločne in trmaste Kamničanke zganja predsednik vlade, pa se utegnejo kamniški moški, ki morajo svoje kamniške žene prenašati vsak dan, kolegom iz drugih slovenskih krajev še zasmiliti. Pa ni tako hudo, le vedeti je treba, da če ima baba iz naših krajev prav, je niti hudič ne more premakniti v njenem prepričanju, saj se še županjenjivska Marička premakne le takrat, ko se njej zahoče.

Ne glede na razplet in pričakovano razrešitev, pa bo Kamničanka Julijana Bizjak Mlakar lahko, kljub vsej gnojnici, ki se je in se bržčas še bo zlila nanjo, vladne palače zapustila z visoko dvignjeno glavo, pri čemer si za svojo pokončno držo in nepopustljivo doslednost zasluži tudi vso pohvalo in spoštovanje. Ne pomnimo namreč primera, da bi se bil kak slovenski politik, na račun doslednosti in načelnosti, sploh pa ne zaradi spoštovanja zakonodaje, pripravljen zoperstaviti in se odpovedati stolčku ter karieri.

Če pa bo Julijana Bizjak Mlakar, s trmo in doslednostjo kamniške Veronike, ki se je raje spremenila v pol kačo, kot da bi poteptala svoja načela in dala denar nekomu, ki mu iz njenega mošnjička, po njenem mnenju, ne pripada, ob odhodu z ministrstva s pestjo slučajno zamahnila po portalu vladne palače ter pri tem mimogrede po zobeh oplazila svojega šefa, pa ji utegne dolgo in navdušeno ploskati cela Slovenija, bržčas pa bi ji bila namenjena tudi kaka oda in podoknica.