Naslovnica / KULTURA / Če nečesa ne vidiš, še ne pomeni, da se to ni zgodilo

Če nečesa ne vidiš, še ne pomeni, da se to ni zgodilo

Poročilo iz Festivala Svobodne Video Produkcije 2015

Naš svet je napolnjen s čudaškostmi, o katerih si niti sanjati ne bi upali. Onanirajoči duhovniki, možje v visokih petah in bolečina, ki olajšuje življenje, namesto da bi ga grenila. A bistvo drugega Festivala Svobodne Video Produkcije ni bilo izpostavljanje najbolj ekstravagantnih človeških primerkov soju slave in bogastva. Bistvo festivala je bilo ustvarjanje zbirnega mesta, kjer bi ti ljudje predstavili svoja dela in inspiracije ter se povezali pod dežnikom tistega, kar jih druži – to je strast do umetnosti video produkcije. In ljudje so se povezali. Preko smeha. Preko neizbežne usode starejših, da prej ali slej ostanejo sami. Preko adrenalina drznih boarderjev in smučarjev. Preko simbioze slike in zvoka v glasbenih videospotih. Zato, da bi odprli svoja obzorja in se pustili impresionirati.

Ob 15. uri so se vrata MC Kotlovnica končno odprla – popkorn je dišal, pijača je bila ohlajena in program je bil pripravljen za predvajanje. Filmi, kot so Spin off  ali Ephemera so prikazali lepoto življenja, pa četudi je šlo le za vrteči se obroč ali življenje stare ženice. War Quest in We are  Hollywood sta nas prisilila k ponovnemu razmišljanju o tem, koga želimo imeti za vladarja naših življenj – vojna nikakor ni zgolj igra in politika ni le gledališče. Po ogledu filmov Dinojaslice, fotomontaže božične zgodbe, pomešane z dinozavri, ter Nikoli prej letel o ljudeh, ki po lastnih željah visijo na kavljih, zarinjenimi pod kožo, pa je bilo potrebnih nekaj trenutkov za globoke vdihe in razmislek o tem, kaj smo pravzaprav videli.

Vodstvo festivala je podelilo priznanje Zlata ribica Mitji Legatu za film Untouched project, ki govori o mojstrskih podvigih mladih smučarjev in deskarjev –  tako na gorskih strminah, kot v središču urbanih naselij.

Drugo Zlato ribico, priznanje festivala, je prejel film iz sklopa “Tabu” filmov Verouk spolnosti. Delo L. Juareza, EVS prostovoljca iz Španije, živečega v Krškem, govori o spolnosti v očeh katoliškega duhovnika iz Maribora, ki vidi ljudi kot bitja, ki morajo potešiti svoje telesne potrebe, četudi so zavezani celibatu.

Zlato ribico za najboljši film pa je prejela Dobrota, film Luke Štigla o dveh prijateljih, njunem obisku bara in dogodkih po tem. Nenadejano je bilo podeljeno še posebno priznanje za »Modela ki se ga splača spremljat«, ki jo je za cel prijavljeni opus dobil Luka Štigl.

Nekateri predvajani filmi so nam prinesli vpogled v lepote in krutosti sveta, spet drugi so bili namenjeni zgolj zabavi. Pripravili so jih tako amaterji, kot profesionalci, z visokimi in nizkimi proračuni, za posebne priložnosti ali zgolj za voljo umetnosti. Zato, da bi s prikazom delčkov življenj ljudi še nevidno postalo vidno očem slehernika.

Lukas Preiss
MC Kotlovnica