Naslovnica / KULTURA / Razstava kot protest – Animaliz Reford 2: KING KONG

Razstava kot protest – Animaliz Reford 2: KING KONG

Komajda so od vsega lepega in bleščečega zasolzene oči meščanov privadile migetanja več deset tisoč lučk, ki naj bi mestu, s kot grožnjo jedrske bombe avtoritarnim pritiskom na rdeči gumb, nadelo vsaj krinko prazničnega razpoloženja, so se nekaj korakov stran, v hiši v kateri domuje zabavno privlačna, vendar shirana mestna dekla – Kultura, pogasile luči ter s temo naznanile skorajšnjo razodetje.

Razodetje skrivnosti poimenovane Animaliz Reford 2, nadaljevanja temačne umetniške prerokbe izpred domala natanko enega leta, ki ji je prisluhnila, jo videla in dojela zgolj peščica. Pa ne izbrancev, zgolj peščica nekakšnih mestnih posebnežev, ki vsaj občasno še uspe pogledati v temo onstran slepeče bleščavosti, kjer dajejo razsvetljavo zgolj sveče. Včasih romantično migetajoče, še pogosteje pa srhljivo svareče.

animaliz-reford-28

In kot v zgodbi iz časov, ki se jih spominja zgolj še neštetokrat zlorabljena mitologija, je tudi v domu zabavnjaško shirane kamniške oblastniške dekle, na zapoved zasijal ozek snop luči, po katerem se je na oder povzpel, v protokolarnem spremstvu brhkih spremljevalk in varnostnikov ter z dvajsetletnim pridnim možicanjem utrjen, zdaj pa strogo ocilindran hudi mož Goran Završnik in se, v sarkastično porogljivem opravičilu, jel poslavljati od skoraj posvojene mestne sirote ter ji, po petnajstih letih deljenja veselja, skrbi in postelje, zapel pesem slovesa.

Medtem, ko je izza govorniškega odra, v prepihu balerine grmel svoj neusmiljeni rekvieviem, so najete mladenke v ozadju pogrinjale mizo zadnje večerje. Nič bahavega, nič razkošnega, zgolj toliko, da se bodo pogrebci, ki so prišli na beraški pogreb, lahko vsaj malo okrepčali in še znali domov…

In res, srhljivi stražarji, ki so s srhljivo zvedavostjo, kot posmehljiv odsev pogledov s Stražnega stolpa, razglednega osamelca nad ruševinami nekdanjega gradu, na mesto zrli že pred dvajsetimi leti, so se v novem lišpu spustili nad mizo in nadaljevali s svojim novim poslednjim obedom… Dve desetletji čakanja, da bi se slednjič le lahko, vsaj za nekaj časa mogli zlekniti na steno razstavišča, sta jih zlakotnili, najbrž pa jih ne bo nasitil niti tokratni obed.

 

Animaliz Reford 2 – KING KONG,

slikarsko delo arhitekta in likovnega ustvarjalca, od nedavnega pa tudi pravličarja Tomaža Schlegla, je domnevno največje razstavljeno poslikano platno v državi, ki mu je, po premierni razstavi leta 1997, ko je bilo –  takrat še z imenom Gledalci – razpeto na Stražnem stolpu, kar je pred dvema desetletjema med prebivalci in obiskovalci mesta vzbudilo nemalo pozornosti in vprašanj ter tudi nasprotovanj in zgražanj, kar nekajkrat grozilo tudi uničenje.

animaliz-reford-214

Po spletu srečnih okoliščin je slika, ki ima za seboj že burno zgodovino, uspela preživeti ter v rokah avtorja v letošnjem letu dobiti prenovljeno, dodelano in še bolj izpiljeno podobo ter tudi novo, še širše sporočilo.

animaliz-reford-213

Leta 1997 je, žal že pokojni akademski slikar in likovni kritik Dušan Lipovec, v prispevku oz. likovni kritiki z naslovom »Kamniški trikotnik«, za nekdanje Stran(j)ske novice, med drugim, zapisal:

Slika Tomaža Schlegla »Gledalci«, akril na platnu spoštovanih dimenzij 150×1020 centimetrov (!), je verjetno največja javno razstavljena slika na Slovenskem. Slikarska kompozicija s svojimi dvanajstimi monumentalnimi glavami, kozarci in štefanom, je lahko tudi parodija na ikonografijo krščanske umetnosti z dvanajstimi apostoli ob zadnji večerji. Na sredino pa se je namesto Kristusa, v sveti jezi, v obliki križa, razpel sam peklenšček.

Seveda ima smisel lahko tudi še druga pomenska sporočila, vsekakor pa je dovolj pomenljiva za današnji čas in prostor.

Postavitev, pravzaprav razpetje na stolpu na Malem gradu ima lahko tudi še druge simbolične konotacije. Simbolično sovpada s pričetkom Evropskega meseca kulture v Ljubljani, še bolj pa z drugim Mednarodnim bienalom akvarela v Kamniku, ki je na ogled na bližnjem gradu Zaprice.

Stvar je zamišljena verjetno tudi kot alternativno, dionizično, pogansko in ritualno dogajanje nasproti oficielno togi prireditvi v kamniškem muzeju.

Postavitev je tudi prostorsko pomenljiva, saj trije stolpi na približno enako visokih vzpetinah nad mestom: Malograjski stolp, Trutzturn na Žalah in centralna stavba, »stanovanjski« stolp na gradu Zaprice, tvorijo zanimiv trikotnik. Trikotnik pa je, kot vemo, magičen lik, od tu do hudiča pa ni več daleč (hudičev trikotnik).

Bodi kakorkoli že, na Zapricah imamo muzej in mednarodni bienale akvarela, ki je ravno zaradi te prireditve odprt in nam dan na ogled ta čas kar ves dan. Mali grad pa je še vedno skrivnostno zaklenjen in zaprt, če ne že kar zaklet. Vendar ima vse: kapelo v dve nadstropji, Veroniko, zmaje, skriti zaklad, sedaj pa še apostole in samega vraga in – gledalce: one zgoraj na sliki in tiste spodaj v mestu!

Pa Truzturn na Žalskem hribu? Ta ima pokopališče in zgodovino. Tu je med drugim nekoč živel in ustvarjal umetniški par. Njun sin, sedanji akademski slikar Rok Zelenko je moj nekdanji sošolec in moj prijatelj, ki je tudi usodno vplival name, da sem postal slikar in s tem verjetno tudi pisec tega članka. In magični trikotnik je sklenjen. (Dušan Lipovec, Stran(j)ske novice, št. 4 / 1997)

Kaj bi pokojni kamniški slikar, s katerega smrtjo se je ob pomanjkanju konstruktivne in iskrene likovne kritike začela usihati tudi kvaliteta kamniškega, predvsem ljubiteljskega likovnega upodabljanja,  o prenovljenih, če že ne skorajda recikliranih »Gledalcih« napisal danes, sicer lahko zgolj ugibamo, najbrž pa se ne motimo prav dosti, če rečemo, da bi ga svojevrsten ustvarjalno-likovno-dramski triurni razstavni protest, kakršnemu smo bili priča sinoči v Domu kulture Kamnik, zagotovo navdušil.

animaliz-reford-223

Tako kot je navdušil tudi vse tiste, ki so se udeležili odprtja enovečerne slikarske razstave oz. predstave, v kateri so ob koncu na odru nastopili tudi sami.