Naslovnica / KOMENTARJI / Pesnik pobitih Slovencev

Pesnik pobitih Slovencev

Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!
France Balantič

Že davno so utihnili topovi in granate na slovenski zemlji. Prst je prekrila trupla pomorjenih in pobitih. Človeška roka je krvava zasula brezna, rudniške jaške … Ostale so kosti, lasje, morda kakšen čevelj, kos obleke …

Minilo je sedemdeset let. Med tem so ljudje odhajali, smrt, edina, ki je pravična in ne izbira, je pobrala »zmagovalce« in tiste, ki so preživeli »poraženi« doma ali na tujem.. A kljub letom nas je še vedno nekaj, ki živimo z bremenom ločitve na »prave in neprave« svojo kalvarijo že toliko let.

Zgodila se je samostojna Slovenija. Pred petindvajsetimi leti. Komunizmu, ki je s svojim terorjem držal v krempljih ves Vzhod in ga je Tito sejal tudi po oddaljenih deželah Afrike in Azije, naj bi z drugimi zločinskimi sistemi izginil na smetišču zgodovine, a se to pri nas ni zgodilo. Milostno je popustil le toliko, da je dovolil, da se ostanki po vojni pobitih sovražnikov, kolaborantov, predvsem pa beguncev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, pokoplje.

13. junija so tako »pokopali« Črnogorce, ki so pred sedemdesetimi leti prišli peš iz svoje domovine, da bi ohranili golo življenje, v Kamniško Bistrico, kjer jih je čakala smrt. Kdo so bili in koliko jih je bilo? Kdo jih je pobil? Videla sem jih. Bila sem otrok. In otroci ne pozabljajo.

Prav v teh dneh spomina na trpljenje beguncev, krivih in nedolžnih, starih in mladih, mučenih in ponižanih, ponovno krvavi tudi moje srce. Ime pesnika, mojega brata, je spet predmet zlorab, najnižjih strasti, primitivnih, sovraštva polnih besed, ki sejejo med ljudmi dvome kljub dokazom o drugačni zgodovinski resnici. Ob tem se v meni poraja nešteto vprašanj, ki so zavita v molk.

Vzrok za zlorabo pesnikovega imena je poimenovanje kamniške knjižnice. Da  bi se imenovala po pesniku Balantiču, kar je bilo že aprila letos sprejeto na seji Občinskega sveta, je razburilo pisca provokativnega članka Iztoka Čebaška na njegovem portalu, ki je privlekel na dan najhujše obtožbe zoper pesnika in domobranstvo. Oglasili so se njegovi somišljeniki…

V Kamniku imamo domobransko knjižnico. Kdo bo s svojim imenom in priimkom stopil v bran sovražnemu govoru, lažem in napadom, ki jih še ni konca? Zakaj so svetniki sprejeli ta odlok, če ga ne morejo zagovarjati? Tudi kamniški župan ni prepričan, da je bila njihova odločitev pravilna. Da France Balantič »ni bil zločinec, bil pa je domobranec«, je njegova izjava, kar pomeni, da pomiritve med  nami Slovenci ne bo nikoli. Najbolj sprevržena pa je trditev, da je bil France Balantič dober pesnik, a domobranec, torej požigalec slovenskih knjig … Kako naj bo dober pesnik  na strani požigalcev slovenskih knjig in sovražnik lastnega naroda? Kdo seje nestrpnost med ljudi? Kdo sovraži in ne ve, da si mrtvi zaslužijo mir, še posebno oni, ki so »morali« umreti. Kakšno sprenevedanje so vsi venci in »pokloni« naših državnikov ob grobiščih na tisoče po vojni pobitih, mučenih in ponižanih!?. Kdo se bo oglasil, kdo bo zagovarjal odločitev za poimenovanje kamniške knjižnice?  Kdo je prepričan, da mladega pesnika, ki je še ne dvaindvajsetleten zgorel v Grahovem s prijatelji,  v boju z desetkrat močnejšim partizanskim nasprotnikom,  zaradi svoje poezije vreden spomina?

Vem, da so to retorična vprašanja. Če bi živela v demokratični in pravni državi, bi iskala odgovore in zagovore na sodišču. Slovenec Slovencu ne bo nikoli odkrito in iskreno pogledal v oči!

Odgovoriti bom skušala sama in pomagala si bom z besedami pesnika in misleca Jožeta Snoja, objavljenimi v Balantičevem in Hribovškovem zborniku s simpozija 20. in 21. januarja 1994 na ZRC SAZU v Ljubljani.

In bom onemel!
Ko me v drči dni, ki še ostanejo,
hlodi mrzlih trupel zmanejo,
kdo iveri bo sežgal v pepel?

Saj ne bo sestrice,
da bi v ruti nesla jih na Žale,
ne bo materinih ustnic, da spoznale
bi kot sol domače me solnice.

»Od kod nam dandanes strahovita predstava polživih,  polmrtvih trupel-hlodov, ki ko po drči drse, padajo in se kotale v prepad, tarejo in tolčejo med seboj, grmadijo druga na drugo, duše in pokopavajo pod seboj, (…) medtem ko kri ko studenec še glasno žubori izpod njih?

Iz Roga, seveda, in brezen, ki jih simbolizira.

Toda od kod ta tako do nadrobnosti zagledana predstava Balantiča v pesmi s konca leta enainštirideset, ko še Krimske jame ni bilo in kje šele roška in druga povojna brezna?« Tako razmišlja pesnik Jože Snoj. In jaz z njim.

France Balantič je pesnik pobitih med in po vojni in »najčistejši izpovedovalec krščanskega izročila », njegov brez krivde kriv izbranec« in znamenje časa, v katerem živimo.

Tilka Jesenik Balantič, Novi trg 36, Kamnik

 

Opomba uredništva: Sestavek nam je, kot odziv na članek “Domobranska knjižnica Kamnik”, posredovala sestra Franceta Balantiča, gospa Tilka Jesenik Balantič. Sestavek je, na način in v obliki, kot nam je bil  poslan, objavljen v celoti. Spremna slika je priložena po izboru uredništva.